Kratka zgodovina krajine v umetnosti

Umetniki po vsem svetu že dolgo izbirajo krajine kot motiv svojega umetniškega dela in ustvarjanja. Ste vedeli, da tradicija upodabljanja pokrajin sega več kot 1000 let nazaj v preteklost, pa naj bo govora o prizorih, ki so si jih umetniki izmišljali na novo ali pa so le-ti temeljili na resničnih pokrajinah.

Zgodnji kitajski prizori krajine so bile preproste slike s črnim črnilom, pretežno pa so prikazovale gore. Stari Rimljani so z lepimi poslikavami pokrajin in vrtov krasili prostore pomembnih stavb. Po padcu Rimskega cesarstva je tradicija upodabljanja krajin upadla, krajine je bilo moč opaziti le še kot prizorišča dogajanj pri verskih in figuralnih prizorih.

V Evropi se je krajinska umetnost ponovno pojavila v poznem srednjeveškem obdobju, vendar je šele v renesansi, s svojimi idealiziranimi pastoralnimi podobami Sredozemlja, spet postala pomembna osrednja tema v umetnosti. Čez 19. in 20. stoletje so krajine še naprej romantizirali in jih prikazovali olepšano. V današnjem času pa je krajina ena najbolj razvitih in hvaležnih tem v umetnosti na katero se umetniki naslanjajo, ko razmišljajo o odnosih s kraji, kjer živijo, in o vplivu, ki ga imamo ljudje na zemljo. Prizori pokrajin nas nagovarjajo na osebni, kulturni in pogosto tudi na univerzalni ravni.

Umetniška dela s krajinami odražajo raznolikost narave, ki nas obdaja. Obsegajo lahko vse od dramatičnih gorskih vrhov, rek, dolin, gozdovi, polj, obal in silovitih neviht do mirnih prizorov, ki se igrajo s svetlobo, kot lahko vidimo prav v ilustracijah krajin ilustratorja Marka Renka, ki so nastala v okolici Snežnika, kamor avtor rad zahaja. Njegovi najljubši kraji so nekje onstran brbotajočega mestnega življenja in betonskih sten, od nekdaj ga privlačijo naravni in organski motivi, zato navdih pogosto črpa prav iz gozdov. Z enostavnimi grafičnimi oblikami ter igro svetlobe tako Renko ilustrira mir in spokojnost, ki nas obda le v naravi.