Gregor Goršič: Umetniški razvoj nima končne postaje

Ilustrator Gregor Goršič za umetniški proces najpogosteje črpa iz vsakdanjega življenja, tako svojega kot iz tistega, ki ga opazuje pri drugih, ko se potika po mestu v iskanju navdiha. Dneve preživi ob skiciranju s peresom ali svinčnikom, zvečer pa se premakne v digitalno okolje, da bi iz svojih idej razvil grobe osnutke.

Kako ste začeli svojo pot kot ilustrator?

Odkar pomnim, rad rišem. Moji šolski zvezki so bili vedno polni skic in kracarij. Po navadi je bilo notri več ilustracij kot pa dejanske šolske snovi, kar me je dostikrat pripeljalo v težave, včasih pa iz njih tudi rešilo. Nekaj učiteljev je bilo zelo dovzetnih za moje risanje in so razumeli, da moja strast ni recimo fizika. Mislim, da sem dar za risanje podedoval po babici, ki je zelo rada slikala, vendar je mene pot zanesla bolj v ilustriranje.

Mnogi ob omembi ilustracije pomislijo, da je ta rezervirana le za otroke. Kaj menite vi? Kako bi jih prepričali o nasprotnem?

Res je, ob omembi te besede, večina avtomatsko pomisli na otroške knjige in prisrčne ilustracije, nekatere tako izrazite, da jih nikoli ne pozabimo. Vendar je ilustracija lahko mnogo več. V prvi vrsti je odvisna od same zgodbe, vsebine na podlagi katere se potem odločiš za stil risanja. Namen ilustracije je zgodbo približati bralcu, saj smo v večini vizualni ljudje in to drži tako za otroke kot za odrasle. Tudi odrasli si prebrano zgodbo lažje tolmačimo ali pa zapomnimo, če ob njej vidimo nekakšen vizualni element, ki nas popelje še globlje v našo domišljijo. In ne samo zgodbo, tudi oglaševalske kampanje si zapomnimo po ilustraciji.

Kateri je vaš najljubši medij za ustvarjanje?

Ilustracije nastajajo na različne načine. Vedno imam pri sebi skicirko v katero najraje rišem s svinčnikom, markerji, tudi s tušem. Glede na vsebino ilustracije se odločim za izbiro medija, seveda le-te tudi kombiniram. Kadar ilustriram za naročnika, je veliko bolj praktično vse to prestaviti v digitalno obliko, tako da sta moja glavna pripomočka računalnik in risarska tablica, s katero rišem neposredno na ekran. Uporabljam različne risarske programe, ki so odlično orodje za hitro in kakovostno risanje.

Za koga najraje ustvarjate?

V prvi vrsti zase. Kot sem že omenil, me vedno spremlja skicirka, tudi ko sem zdoma. Notri rišem po trenutnem navdihu, ilustracije so namenjene samo meni in vsaj v večini primerov nikoli ne zapustijo skicirke. Projekti v preteklosti in moja ilustratorska pot so me nekako pripeljali do otroških ilustracij, tako da seveda najraje ilustriram zanje. Tukaj domišljija nima meja, res pa je, da so otroci najbolj strogi kritiki. To opazim že pri svojem sinu, ki vidi moje ilustracije in je pozoren na vsak detajl. Risanje za otroke je zabaven izziv, ampak hkrati se zavedam velike odgovornosti.

Kam vas je kariera vodila v zadnjih nekaj letih? Vas je kaj presenetilo?

Zaradi nekaj ilustriranih otroških knjig me je kariera v zadnjih letih vodila v otroško ilustracijo. Vedno več naročnikov je želelo ta stil risanja, tako da sem v določenih trenutkih risal samo še za otroke. Očitno so moje ilustracije opazili tudi ljudje izven otroškega založništva in si moje ilustracije zaželeli v oglasnih kampanjah, ali pa celo kot idejno zasnovo za maskoto oziroma plišasto igračo. Spekter je širok, stil se prilagaja naročniku oziroma tematiki, vendar poskušam biti zvest svojemu načinu risanja. Lahko rečem, da želi čedalje več podjetij svoje produkte predstaviti skozi ilustracijo, kar je še dodaten pokazatelj, da ilustracije niso namenjene zgolj mlajšemu občinstvu.

Kateri nasvet, navada ali orodje so vam najbolj pomagali v karieri?

Nenavadno bi bilo, če ne bi omenil svinčnika in papirja, ki sta bila glavni orodji za moj razvoj. Ne smemo pa pozabiti tudi na radovednost, kar pomeni, da se nikoli ne ustaviš in neprestano raziskuješ nove tehnike ustvarjanja, motive ali pa samo svet okoli sebe. Kot ilustratorju mi je najpomembneje, da znam opazovati ljudi, njihove poteze, enako velja za živali in naravo, kako se lomi svetloba skozi ozračje, kako se odbija od različnih materialov … Znati opazovati! V zadnjem času se poskušam držati filozofije: delaj manj! Kar ne pomeni bodi len, ampak optimiziraj delovni proces tako, da lahko z manj dela dosežeš enak ali boljši končni rezultat. Tako lahko potem delaš več,  tudi stvari, ki si jih bolj želiš početi :).

Kaj je trenutno v vaši skicirki?

Zadnjih nekaj listov je porisanih z različnimi karakterji, ki so plod trenutne domišljije. V svojem poklicu moram velikokrat ustvariti različne značaje in samo z veliko vaje mi včasih uspe, da v svojih očeh nosijo življenje. So pa v skicirki poleg tega tudi živali, ki so moj najljubši motiv, pokrajina, predmeti in podobno.

Kaj je vaš cilj pri ustvarjanju ilustracij?

Sam do sebe sem zelo strog in ilustracije ne izpustim iz rok dokler ni popolna. Pozoren sem na vsak detajl, ker želim, da bo gledalcu všeč, da bo dojel bistvo in se mu bo usedla v srce ter spomin. Cilj je zgodbo približati bralcu, če je to knjiga, s pomočjo ilustracije, da se lahko še bolj potopi v svojo domišljijo, ta pa ga potem popelje še naprej, daleč stran od samo tega, kar sem zrisal jaz. To je magija ilustracije.

Vaš nasvet za mlade ustvarjalce?

Rišite, rišite, rišite. Zapolnite eno skicirko in začnite z drugo. S tem se bo vaše risanje razvijalo, raziskujte različne stile risanja in pripomočke. Učite se od drugih ustvarjalcev. Vse to bo pripomoglo k razvoju vašega osebnega sloga. Seveda pa je pri vsem tem pomembna vztrajnost! Umetniški razvoj nima končne postaje.